Primorska – Skrivnostna podzemlja in blišč Jadranske obale
Literarno-geografska ekskurzija na Primorsko
Primorska – Skrivnostna podzemlja in blišč Jadranske obale
Škocjanske jame, Sečoveljske soline in Piran
Primorska predstavlja zahodni del slovenskega naselitvenega prostora. Zaradi svoje apnenčaste podlage in s tem prisotnih kraških pojavov je to verjetno ena izmed bolj zanimivih slovenskih pokrajin, vsaj v smislu naravno-geografskih značilnosti. Nenazadnje pa se tu nahajajo tudi rojstni kraji premnogih slovenskih pesnikov, pisateljev in dramatikov, s čimer je raziskovanje tega, k matični državi najkasneje pridruženega območja, le še toliko bolj zanimivo.
V torek, 12. 6. 2018, smo se na raziskovanje Primorske odpravilitudi dijaki drugih letnikov Gimnazije in srednje šole Rudolfa Maistra Kamnik. V hladnem in jasnem jutru je naš odhod izpred šole spremljalo rano Sonce, ki se je do dosega Ljubljanskega barja že dodobra dvignilo nad obzorje in osvetljevalo pomladno barvito slovensko pokrajino. Ravno na obrobju te, s šotnim mahom prekrite udornine, pa smo Primorsko in njeno zgodovino že začeli spoznavati skozi geografske in literarne predstavitve, ki smo jih pripravili dijaki sami. Med drugim smo z zgodbami po Ljubljanici odjadrali skupaj z Argonavti, se sprehodili po vrhovih Nanosa in Javornikov ter se ohladili v nebeško modrem Jadranskem morju. Komaj smo uspeli vstopiti v svet domišljije, že smo avtocestni križ zapustili pri vasici Divača in se po apnenčastem kraškem terenu prebili do našega prvega postanka – mogočnih in, vsaj v teh vročih dneh, prijetno hladnih Škocjanskih jam.
VSTOP V RAJ
Pozorno poslušanje vseh zanimivosti na avtobusu je seveda zahtevalo nekaj naše energije, zato je
bilo nujno potrebno okrepčilo.Temu je sledila razdelitev v skupine in počasen spust iz vasice Matavun v eno od udornic. Prvič smo hlad in svežino jamskega zraka - predvsem tisti, ki so trdili, da se na Primorskemnosi le poletna oblačila - občutili v umetno izkopanem in ozkem, s tem pa prav nič
jamskem predoru, ki so ga za lažji dostop in, na našo srečo, možnost turističnega obiska,odkopali nekateri izmed pionirjev jamarskegaraziskovanja v Škocjanskih jamah.Nizek jašek, v katerem si je vsak, ki je malce višje postave, zagotovil nekaj modric, se je končal pri zaklenjenih vratih, ki
podzemno življenje in mir skrbno ločujejo od vrveža našega sveta. Ker smo bili, kot otroci izpod Alp, precej hitri, je bilanaša vodička primorana vložiti kar nekaj truda, da se je prebila do glave skupine in nam odklenila skrbno varovan prehod - s tem pa nam je, milo rečeno, odprla pot v raj.
MOGOČNI PODZEMNI SVET REKE REKE
Znašli smo se namreč v velikih prostorih Tihe jame, ki se je, okrašena z mnogimi kapniki in stebri, počasi spuščala v megličasto globino. Na dnu smo prešli v jamski svet precej manjših širin in višin, a ne za dolgo – če smo bili poprej prepričani, da bo veličina vstopnih prostorov težko presežena, smo se napačnega razmišljanja zavedali takoj, ko smo vstopili v Veliko dvorano. Četudi bi lahko poizkusili njeno mogočnost in velikost opisati z besedami, je magnituda in
enkratnostprostora preprosto nepopisljiva. Kljub vsemu pa nas je najimenitnejši del jame še čakal –
v daljavi smo že lahko slišali šumenje, ki je že naznanjalo, da smo se, sicer počasi, a vztrajno približevali reki Reki, ki je v jamskem sistemu izkopala najgloblji podzemni kanjon v Evropi, Šumečo jamo.
Že sam pogled z višine vstopnega dela proti megličasto osvetljenem koncu dvorane je sapo odvzel prav vsem – kljub temu pa smo, ko smo se vselej nadihali, rade volje nadaljevali naše raziskovanje in počasi začeli spust proti Cerkvenikovem mostu, ki na višini kar 45 metrov nad gladino hudo
razburkane in peneče se vode, povezuje oba, skoraj navpična bregova. Vseskozi smo lahko na obeh straneh reke občudovali jamarske poti, ki jih še danes uporabljajo za raziskovanje novih povezav med jamami – trenutno so na pragu odkritja povezave, ki bo Škocjanske uvrstilo med daljše jame v Sloveniji - in za odpravo, po katerih je potrebna precejšnja mera poguma.
PRIHOD NA POVRŠJE
Šumečo jamo lepo zaključijo ponvice, ki se v času močnega dežja, ko lahko reka Reka naraste tudi za več deset metrov v roku dneva ali dveh, do vrha napolnijo z vodo.V nadaljevanju pohoda je bilov
jami počasi že moč zaznati vdirajočo sončno svetlobo, ki je naznanjala konec prvega dela sistema. Z
izhodom iz Šumeče jame smo večino izziva, ki nam je bil zadan, že opravili, zato smo tod nekaj časa le namenili premoru in,ob pogledu na številne spominske table, občudovali prve jamarje, ki so tukajšnje sisteme raziskovali – nenazadnje pa nas je na veličino jam in njihovo mogočnost, tudi v svetovnem merilu, opominjala tabla Unesca, zaščitnika Parka Škocjanske jame.
DRAMATIČNA VRNITEV V PODZEMLJE
Četudi nam oči v podzemlju še niso zakrnele, je bil preskok nenaden in velik, zato smo počitek hitro prekinili in takoj zahtevali vrnitev v jamo, čemur ni nasprotovala niti naša vodička. Pot do drugega dela sistema je vodila skozi Veliko in Malo dolino – stene katerih so visoke prek 160 metrov -, po poti pa smo si le uspeli priboriti še dva dodatna postanka, prvega pri Tominčevi jami, poznani zaradi številnih zgodovinskih izkopanin, in drugega pod naravnim mostom, ki sami dolini, ki obkrožata vasico Škocjan, povezuje. Naše noge nas pri vzponu iz zadnje od udornic niso več popolnoma ubogale, a smo bili kljub temu ob spoznanju dejstva, da nam je uspelo pot prehoditi v uri manj, kot jo prehodijo navadni turisti, prav vzvišeno ponosni.
Časa za počitek na vrhu ni bilo na pretek, vendar nas to spet znova ni zmotilo - nenazadnje smo si kondicijo za take izjemno zahtevne vzpone nabrali že na Jurčičevi poti, katero smo prehodili le teden ali dva poprej. V avtobusu se je takoj po vžigu motorja znova zaslišali mikrofon, na katerem so tokrat prevladovale geografske vsebine. Podučili smo se o prihodnosti Luke Koper, o zloglasnem drugem tiru in ne ravno pravični ter lepi preteklosti Primorcev. Ne smemo pa zanikati, da nam niso misli že uhajale drugam – na vrsti je bilo namreč kosilo.
SOL IZ ČASA RIMLJANOV
Seveda smo bili v tem času preveč zaposleni, da bi ugotovili, kaj razkriva pogled s pobočja nad Dragonjo – šele proti koncu smo pod seboj opazili solna polja, ki so že namigovala na naš naslednji cilj, Sečoveljske soline.Čeprav so bile na dosegu dlani, je bila vožnja po hribu navzdol ravno pravšnje dolžine, da je narava vroče pomladansko Sonce prekrila z oblaki, kar solinarjem sicer po vsej verjetnosti ni bilo po godu, nam pa je še kako prijalo. Z lokalno vodičko smo tako opravili prijeten sprehod med samimi polji, se podučili o zgodovini solin in solinarstvu na
splošno ter zaključili s kančkom morsko obarvane poezije.
PIRANSKI POLOTOK
Kot bi mignil smo z avtobusom že zapeljali skozi Lucijo in Portorož ter se izkrcali blizu Tartinijevega trga, v središču bisera slovenske obale, Pirana. Tartinijeve melodije so nas vodile do mestne cerkve, kjer smo lahko prisluhnili še zadnjim zgodbam, pripovedim in pesmim, nato pa smo lahko preostanek ekskurzije še pod lastnim vodstvom raziskovali to ljubko antično mesto –nekateri so takoj pohiteli po sladoledno ohladitev, drugi pa so se na prijetno ogretih skalah nastavljali Soncu.
Na dolgi vožnji nazaj proti domu nam skoraj ni ostalo drugega kot le misel na to, kakšno veličino premore Slovenija in kakšne lepote skriva v sebi, hkrati pa nas je ta misel opominjala tudi na dejstvo, da moramo to lepoto in mogočnost ohraniti –za vekomaj.
Primorska – Skrivnostna podzemlja in blišč Jadranske obale
Škocjanske jame, Sečoveljske soline in Piran
Primorska predstavlja zahodni del slovenskega naselitvenega prostora. Zaradi svoje apnenčaste podlage in s tem prisotnih kraških pojavov je to verjetno ena izmed bolj zanimivih slovenskih pokrajin, vsaj v smislu naravno-geografskih značilnosti. Nenazadnje pa se tu nahajajo tudi rojstni kraji premnogih slovenskih pesnikov, pisateljev in dramatikov, s čimer je raziskovanje tega, k matični državi najkasneje pridruženega območja, le še toliko bolj zanimivo.
V torek, 12. 6. 2018, smo se na raziskovanje Primorske odpravilitudi dijaki drugih letnikov Gimnazije in srednje šole Rudolfa Maistra Kamnik. V hladnem in jasnem jutru je naš odhod izpred šole spremljalo rano Sonce, ki se je do dosega Ljubljanskega barja že dodobra dvignilo nad obzorje in osvetljevalo pomladno barvito slovensko pokrajino. Ravno na obrobju te, s šotnim mahom prekrite udornine, pa smo Primorsko in njeno zgodovino že začeli spoznavati skozi geografske in literarne predstavitve, ki smo jih pripravili dijaki sami. Med drugim smo z zgodbami po Ljubljanici odjadrali skupaj z Argonavti, se sprehodili po vrhovih Nanosa in Javornikov ter se ohladili v nebeško modrem Jadranskem morju. Komaj smo uspeli vstopiti v svet domišljije, že smo avtocestni križ zapustili pri vasici Divača in se po apnenčastem kraškem terenu prebili do našega prvega postanka – mogočnih in, vsaj v teh vročih dneh, prijetno hladnih Škocjanskih jam.
VSTOP V RAJ
Pozorno poslušanje vseh zanimivosti na avtobusu je seveda zahtevalo nekaj naše energije, zato je
bilo nujno potrebno okrepčilo.Temu je sledila razdelitev v skupine in počasen spust iz vasice Matavun v eno od udornic. Prvič smo hlad in svežino jamskega zraka - predvsem tisti, ki so trdili, da se na Primorskemnosi le poletna oblačila - občutili v umetno izkopanem in ozkem, s tem pa prav nič
jamskem predoru, ki so ga za lažji dostop in, na našo srečo, možnost turističnega obiska,odkopali nekateri izmed pionirjev jamarskegaraziskovanja v Škocjanskih jamah.Nizek jašek, v katerem si je vsak, ki je malce višje postave, zagotovil nekaj modric, se je končal pri zaklenjenih vratih, kipodzemno življenje in mir skrbno ločujejo od vrveža našega sveta. Ker smo bili, kot otroci izpod Alp, precej hitri, je bilanaša vodička primorana vložiti kar nekaj truda, da se je prebila do glave skupine in nam odklenila skrbno varovan prehod - s tem pa nam je, milo rečeno, odprla pot v raj.
MOGOČNI PODZEMNI SVET REKE REKE
Znašli smo se namreč v velikih prostorih Tihe jame, ki se je, okrašena z mnogimi kapniki in stebri, počasi spuščala v megličasto globino. Na dnu smo prešli v jamski svet precej manjših širin in višin, a ne za dolgo – če smo bili poprej prepričani, da bo veličina vstopnih prostorov težko presežena, smo se napačnega razmišljanja zavedali takoj, ko smo vstopili v Veliko dvorano. Četudi bi lahko poizkusili njeno mogočnost in velikost opisati z besedami, je magnituda in
enkratnostprostora preprosto nepopisljiva. Kljub vsemu pa nas je najimenitnejši del jame še čakal –v daljavi smo že lahko slišali šumenje, ki je že naznanjalo, da smo se, sicer počasi, a vztrajno približevali reki Reki, ki je v jamskem sistemu izkopala najgloblji podzemni kanjon v Evropi, Šumečo jamo.
Že sam pogled z višine vstopnega dela proti megličasto osvetljenem koncu dvorane je sapo odvzel prav vsem – kljub temu pa smo, ko smo se vselej nadihali, rade volje nadaljevali naše raziskovanje in počasi začeli spust proti Cerkvenikovem mostu, ki na višini kar 45 metrov nad gladino hudo
razburkane in peneče se vode, povezuje oba, skoraj navpična bregova. Vseskozi smo lahko na obeh straneh reke občudovali jamarske poti, ki jih še danes uporabljajo za raziskovanje novih povezav med jamami – trenutno so na pragu odkritja povezave, ki bo Škocjanske uvrstilo med daljše jame v Sloveniji - in za odpravo, po katerih je potrebna precejšnja mera poguma.PRIHOD NA POVRŠJE
Šumečo jamo lepo zaključijo ponvice, ki se v času močnega dežja, ko lahko reka Reka naraste tudi za več deset metrov v roku dneva ali dveh, do vrha napolnijo z vodo.V nadaljevanju pohoda je bilov
jami počasi že moč zaznati vdirajočo sončno svetlobo, ki je naznanjala konec prvega dela sistema. Z izhodom iz Šumeče jame smo večino izziva, ki nam je bil zadan, že opravili, zato smo tod nekaj časa le namenili premoru in,ob pogledu na številne spominske table, občudovali prve jamarje, ki so tukajšnje sisteme raziskovali – nenazadnje pa nas je na veličino jam in njihovo mogočnost, tudi v svetovnem merilu, opominjala tabla Unesca, zaščitnika Parka Škocjanske jame.
DRAMATIČNA VRNITEV V PODZEMLJE
Četudi nam oči v podzemlju še niso zakrnele, je bil preskok nenaden in velik, zato smo počitek hitro prekinili in takoj zahtevali vrnitev v jamo, čemur ni nasprotovala niti naša vodička. Pot do drugega dela sistema je vodila skozi Veliko in Malo dolino – stene katerih so visoke prek 160 metrov -, po poti pa smo si le uspeli priboriti še dva dodatna postanka, prvega pri Tominčevi jami, poznani zaradi številnih zgodovinskih izkopanin, in drugega pod naravnim mostom, ki sami dolini, ki obkrožata vasico Škocjan, povezuje. Naše noge nas pri vzponu iz zadnje od udornic niso več popolnoma ubogale, a smo bili kljub temu ob spoznanju dejstva, da nam je uspelo pot prehoditi v uri manj, kot jo prehodijo navadni turisti, prav vzvišeno ponosni.
Časa za počitek na vrhu ni bilo na pretek, vendar nas to spet znova ni zmotilo - nenazadnje smo si kondicijo za take izjemno zahtevne vzpone nabrali že na Jurčičevi poti, katero smo prehodili le teden ali dva poprej. V avtobusu se je takoj po vžigu motorja znova zaslišali mikrofon, na katerem so tokrat prevladovale geografske vsebine. Podučili smo se o prihodnosti Luke Koper, o zloglasnem drugem tiru in ne ravno pravični ter lepi preteklosti Primorcev. Ne smemo pa zanikati, da nam niso misli že uhajale drugam – na vrsti je bilo namreč kosilo.
SOL IZ ČASA RIMLJANOV
Seveda smo bili v tem času preveč zaposleni, da bi ugotovili, kaj razkriva pogled s pobočja nad Dragonjo – šele proti koncu smo pod seboj opazili solna polja, ki so že namigovala na naš naslednji cilj, Sečoveljske soline.Čeprav so bile na dosegu dlani, je bila vožnja po hribu navzdol ravno pravšnje dolžine, da je narava vroče pomladansko Sonce prekrila z oblaki, kar solinarjem sicer po vsej verjetnosti ni bilo po godu, nam pa je še kako prijalo. Z lokalno vodičko smo tako opravili prijeten sprehod med samimi polji, se podučili o zgodovini solin in solinarstvu na
splošno ter zaključili s kančkom morsko obarvane poezije.PIRANSKI POLOTOK
Kot bi mignil smo z avtobusom že zapeljali skozi Lucijo in Portorož ter se izkrcali blizu Tartinijevega trga, v središču bisera slovenske obale, Pirana. Tartinijeve melodije so nas vodile do mestne cerkve, kjer smo lahko prisluhnili še zadnjim zgodbam, pripovedim in pesmim, nato pa smo lahko preostanek ekskurzije še pod lastnim vodstvom raziskovali to ljubko antično mesto –nekateri so takoj pohiteli po sladoledno ohladitev, drugi pa so se na prijetno ogretih skalah nastavljali Soncu.
Na dolgi vožnji nazaj proti domu nam skoraj ni ostalo drugega kot le misel na to, kakšno veličino premore Slovenija in kakšne lepote skriva v sebi, hkrati pa nas je ta misel opominjala tudi na dejstvo, da moramo to lepoto in mogočnost ohraniti –za vekomaj.
Aljaž Krevs, 2.a
Brina Š. Žmavc
Zakaj so morja
Morja so zato,
da oblivajo bregove,
prislanjajo školjke na uho,
da slišiš morske glasove.
Morja varno zibljejo,
domove morskih bitij,
tiho kodrajo globoko dno,
kjer spijo sinji kiti.