Doba vajeništva se preveša v prakso

Če smo bili lansko šolsko leto v projektu Inovativna učna okolja, podprta z IKT - Inovativna pedagogika 1:1 nekaki vajenci, ki se jim še pritičejo neumna vprašanja in debeli pogledi, se s to jesenjo začenja zares. Hudo resno je bilo zato tudi naše prvo srečanje, ko so se nam pridružili še profesorji novinci, vodja projekta pa nas je popeljala skozi pregled dejavnosti, že osvojenih in tistih, ki na nas prežijo. Malo smo prikimavali, malo vzdihovali, a ker so tudi novinci že pred poletjem dobili ustrezna navodila, namige in dregljaje, je resnost kmalu postala ustvarjalna.
Prvi A je zdaj tisti razred, njegovi učitelji pa simpatičen preplet IKT praktikov, mojstrov, ustvarjalcev, priložnostnih skeptikov in cicibančkov. V nekaj očeh je bliskal žar novih priložnosti, spet v drugih meglica skrbi. A ko smo začeli govoriti o tem in onem, je bilo jasno, da vsi naletimo na podobne težave, in ko jih nekdo ukroti, izpili in nato preusmeri v uporabo ali pozabo, je prav ta najboljši svetovalec drugim. In se je začela spletati še mreža medsebojne pomoči, ki bo zagotovo osmišljena tudi na medsebojnih hospitacijah, za katere smo se dogovorili. Poleg tega pa pogledali še v prihodnost - kaj so v njej naloge učiteljev, kaj šole, kaj celotnega projekta, pokukali v mrežni plan in ohrabrili ter z nasveti opremili tiste, ki se v njem počutijo izgubljeno, se dogovorili za nova srečanja in izobraževanja, razpravljali o udeležbi na različnih konferencah, na katere smo prejeli povabila, ter poskušali poiskati najprimernejše mesto za tablice, našo veliko projektno pridobitev lanskega leta.

Kar krepak zalogaj bo vse skupaj, a še najbolj zato, ker smo ljudje pač tako naravnani, da nam vse novo slišano nalaga nove dvome in naloge, a še pomislimo ne, da veliko vsega tega že poznamo in počnemo, le pakiranje je nekoliko drugačno. Tokrat pač v IKT škatlah, tablicah in telefončkih.