Vsaka stopnica šteje …

Bron je ena najstarejših zlitin na svetu – trd, vzdržljiv in z značajem. V večini je iz bakra in z dodatkom kositra.   

Je trši od bakra, a še vedno dovolj »prijazen« za obdelavo. Ljudje so ga začeli kovati na Bližnjem vzhodu že okoli leta 3300 pr. n. št., in uspelo mu je celo to, da je po njem poimenovana cela doba.  

Bron ne rjavi, sčasoma dobi plemenito zelenkasto patino. In ko zadonijo zvonovi v čast zmagovalcem in zmagovalkam, zvenijo tako mogočno, ker so uliti iz posebnega zvonarskega brona z natančnim razmerjem kovin, ki so ga mojstri stoletja varovali kot skrivnost. Napačno razmerje – in zvon je zvenel tako slabo, da je šel naravnost nazaj v talilnico.  

Tudi na tekmovanjih bron ni »kr’neki«. Tretje mesto pomeni bronasto medaljo, njena sestava je odvisna od proračuna in prestiža tekmovanja, toda zadnji korak do medalje je vedno enak – enonožni odriv, prenos teže in dvig telesa na višjo podporno površino. Fizično preprosto, v praksi vse prej kot to.

 

Na letošnjem šolskem tekmovanju iz znanja psihologije so se z bronom »pozlatili« Tinkara Z., Viktor K., Ana B. in Maja L.

 

Ob donenju bronastih zvonov pa se bosta lahko Tinkara in Viktor na državnem prvenstvu med novomeškimi griči povzpela še višje.  

 

Iskrene čestitke!

 

P. S. In tako bomo lahko ponovno podprli lokalno gospodarstvo v Novem mestu.

 

Katarina Rudolf