Tomo Križnar
Pretekli četrtek, 10. 12. 2015, sta nas na šoli obiskala dobrodelna popotnika, Tomo Križnar in njegova žena Bojana. Pripravila sta razgibano dveurno predavanje, ki je vključevalo mnogo posnetkov in kar je največ vredno, polno izkušenj iz prve roke. Osredotočila in poudarila sta predvsem povezavo med temo in položajem otrok v kriznih področjih.
Mnogo otrok otroštva sploh nima, še daleč pa ni podobno našim prvim letom. Zdi se, da hitreje odrastejo in zato že zelo mladi, majhni prenašajo veliko odgovornosti. Vzgojeni so v poslušnosti, ubogljivosti in moralnih vrednotah generacijske privzgoje.
Tomo Križnar je, kot sam pravi, že od malih nog razgrajač in vedoželjnež. Njegov oče je bil svojčas ujetnik groze prejšnjega stoletja - nemškega koncentracijskega taborišča v Dachau-u in od tod Tomu strah pred stroji in odpor proti industrijskemu ubijanju in iztrebljanju ljudi. Ko so se začeli nemiri v bivši Jugoslaviji, je začel bežati s poganjanjem pedal svojega kolesa.
V svojih prvih potovanjih je spoznal arabsko gostoljubnost, v tamkajšnih deželah pa so ga tudi pretepli in zaprli. Potem ga je nekega dne življenjska pot zanesla med Nube, pleme v gorah Afrike.
Tem nedolžnim ljudem se pod nogami skriva nafta, njihova dežela pa je polna mineralov. Vsak dan iz zraka med njih padajo bombe in vsak dan vaščani štejejo nove smrtne žrtve. Islamska država pod vplivom ZDA (nedolžne pa niso niti Kitajska, niti Rusija) mednje spušča ruske antone, jete in že dolgo prepovedane, 1.5 metra velike kastene bombe. Pri slednjih gre za drobne odpadne kose železa, podkurjene s smodnikom, ki razmesarijo vse, kar jim pride na pot v okviru 300 metrov. Razmere so grozne, najhujši napadi pa so običajno izvedeni v času setve.
Kljub temu da je prva stvar, ki jo od njih izveš to, da ti pokažejo skrivališča, kamor se je priporočljivo zateči v času obstreljevanja in čeprav morajo lokacijo svojih izobraževalnih ur (šole pod drevesnimi krošnjami) konstantno spreminjati in brisati sledove za seboj; ljudje ostajajo pozitivni. Plešejo, pojejo in se neprestano smejijo.
Ti ljudje si med seboj zaupajo in si pomagajo, povezuje pa jih neverjetna ljubezen in predanost do domovine. V zavesti gojijo ljudske običaje, rituale in vrednote. Svojih gora ne želijo zapustiti za nobeno ceno in čeprav nimajo enostavnega življenja, pred njim ne bežijo. Navezani so na svojo preteklost, na zgodbe svojih prednikov in imajo zelo močno identiteto, zato jim moramo pomagati, da imajo možnost ostati, kjer so - v svoji domovini.
So neverjetno pozitivnega značaja. Ob smrti bližnjega ne jočejo, ne tožijo in ne žalujejo, temveč verjamejo v ponovno rojstvo, v življenski ciklus, v to naravno nirvano. Tako si lažje razlagajo vsakdan. Zato se par, kot pravi, domov z odprave vrne povsem prerojen in z mnogo novimi izkušnjami. To je tudi eden izmed pomembnejših vzrokov njunih odprav. Poleg želje po preprečevanju vojn in nejasnosti njenih vzrokov, nedojemljive zmožnosti človeškega bitja takšne okrutnosti, sta Naklančana radovedna, kako Nube živijo. Ravno zaradi tega bi moralo človeštvo tega planeta sodelovati z roko v roki. Tomo - ki se je sam težko in šele po daljšem času odcepil od razvoja današnjega sveta in še vedno išče odgovor na svoje vprašanje - verjame, da svet stoji na mladih.
Po predavanju smo s simpatičnim parom opravili krajši intervju:
Pozdravljeni, vidim, da so potovanja vaša strast. Zanima nas, od kje navdušenje nad potovanjem po svetu? Je prisotno že od malih nog?
Da, že od nekdaj sem veliko raziskoval. Najprej domači vrt, potem sem ušel čez neko vaško ograjo, kasneje sem bil tepen, ker so me našli pred cerkvijo. Kot otroci smo vsi radovedni; to je naravno in mislim, da je to lastnost treba ohranjati, saj ti izkušnje predstavljajo smisel življenja.
Kje ste spoznali svojo ženo, kako je ona sprejela vašo dejavnost?
Spoznala sva se na Radiu Postojna, pred dobrima dvema letoma. Je novinarka in učiteljica ter je že prej rada raziskovala. Bila je tudi popotnica, kot jaz nekoč, tako, da se dobro ujameva. Vesel sem, ker mi stoji ob strani, me podpira, sodeluje z menoj in mi dela družbo na mojih odpravah.
Nekega dne sem jo odpeljal “na izlet” med Nube in si rekel, če ji bodo všeč oni, potem ji bom tudi jaz. Tam sva se poročila, obred pa je povezoval vaški šaman.
Kam ste bili namenjeni, ko ste prvič hoteli v ‘’svet’’? Kakšna so bila vaša pričakovanja?
Kot večina mladih, me je zanimalo prepovedano, torej sem odšel v Amsterdam. Tam je bil takrat ves svet; popotniki iz Avstralije, Amerike; droga, hašiš, trava; delali so čudne prakse - joga in tai-chi. To me je najprej “potegnilo”; eksotika, nenavadnost, extremi - to kar vam danes prikazujejo v cirkusih. Kasneje velike gore, džungle, puščave, skrajne temperature (izjemno nizke ali visoke), čedalje bolj me je začel zanimati človek. Kdo pravzaprav sem jaz? - odkril sem, da imam globine in višine (kar lahko čutiš pri Mozartu, Shakespearu); kako bi se dal razviti doma in kako raziskati to življenje, ki ti je dano in ga ne zavreči …
Mislim, da sem se spremenil in angažiral, ko sem videl prve mrliče po bombnem napadu v Nubskih gorah l.79; domačini so mi pokazali vas z več kot 400 trupli. Ko človek vidi takšen prizor v različnih barvah razpadanja, mu ni več do tega, da bi hodil na morje in poležaval na plaži. Takrat se človek spremeni.
Koliko časa trajajo vaše odprave?
Joj, vedno daljše so … Danes zjutraj sva z ženo izvedela, da se jutri že vračava in niti predstavljati si ne znam, koliko časa bo potovanje tokrat trajalo. Tokrat zna biti zelo resno.
Kako poteka vaš običajen dan med Nubami?
Najprej je na vrsti sprehod. Tam se zbudim v ‘’jaslih’’, kar tukaj vedno bolj izginja. Nabrati je potrebno dračje, da se zakuri ogenj in skuha zajtrk. Dan se pri njih ne začne kakor pri nas, ko se zbudiš in je ura toliko, da moraš že kam hiteti … Gredo se obiskat, preverijo, če je tisti, ki je bil včeraj bolan, že zdrav, če se je zbudil in če morda kdo drug potrebuje pomoč. Skratka; najprej na sprehod, potem pa pričnemo snemati (z dronom, za katerega je donirala naša šola), poskušamo dobiti zgodbe, zgodovino, izkušnje teh ljudi; lazimo naokoli, gledamo od kod bo kakšen “jet” priletel, prisluškujemo, če bo antonov (Rusija). Sprašujemo ljudi, kakšne so razmere v sosednji vasi, če so Mužihedini (teroristi) daleč, koliko oddaljeni so Džandžavidi - ti. janičarji, ki iztrebljajo ljudi. Popoldne, od 13.00, 13.30 pa do nekje 16-ih, se je težko gibati, ker temperatura zrase tudi do 50 stopinj Celzija - žena najbolj trpi, ker si želi biti aktivna, hoče izkoristiti svoj čas, iti med ljudi …
Ali vidva, prav tako kot Nube, jesta le enkrat na dan?
Midva običajno jeva dvakrat na dan, oni pa enkrat. Vedno nama dajo jesti; gost je božji sel in če jim hrane zmanjka, jo gredo iskat v sosednjo vas. Gost prinaša informacije - tam ni interneta, ni telefonov, ni časopisov; to je edini način da izvedo, kaj se v svetu dogaja. Sprejmeš nekoga, ki pride v tvojo vas in ga vprašaš, če je res, kar slišijo, da mi tukaj živimo samo še zato, kdo bo imel večji avto; če je res, da je toliko drog, da ljudje pijejo in umirajo zaradi raka. Velikokrat vidim, da imajo zmedene pojme o nas, dojemajo nas namreč kot kolonialno silo. Res je patološko, da prideš tja dol in rečeš: ”Kaj dela naša nafta pod tvojimi nogami?” - Ali ni to neumno, kapitalistično?! Kar se pa tiče hrane, če pojem pest ali dve arašidov, imam dovolj. Njihova hrana je energijsko tako polna, da je ne potrebuješ veliko. Tudi fižol - ni primerjave z našim - in med iz sezamovih semen in zmletih arašidov. Ko po nekaj časa spet jeva makarone Američanov, naju takoj začne napenjati in imava prebavne težave. Vsak je navajen na svoje, na tisto, kar mu je na razpolago v njegovem svetu.
![]()
![]()
![]()
![]()
![]()
![]()
![]()
![]()
Mnogo otrok otroštva sploh nima, še daleč pa ni podobno našim prvim letom. Zdi se, da hitreje odrastejo in zato že zelo mladi, majhni prenašajo veliko odgovornosti. Vzgojeni so v poslušnosti, ubogljivosti in moralnih vrednotah generacijske privzgoje.
Tomo Križnar je, kot sam pravi, že od malih nog razgrajač in vedoželjnež. Njegov oče je bil svojčas ujetnik groze prejšnjega stoletja - nemškega koncentracijskega taborišča v Dachau-u in od tod Tomu strah pred stroji in odpor proti industrijskemu ubijanju in iztrebljanju ljudi. Ko so se začeli nemiri v bivši Jugoslaviji, je začel bežati s poganjanjem pedal svojega kolesa.
V svojih prvih potovanjih je spoznal arabsko gostoljubnost, v tamkajšnih deželah pa so ga tudi pretepli in zaprli. Potem ga je nekega dne življenjska pot zanesla med Nube, pleme v gorah Afrike.
Tem nedolžnim ljudem se pod nogami skriva nafta, njihova dežela pa je polna mineralov. Vsak dan iz zraka med njih padajo bombe in vsak dan vaščani štejejo nove smrtne žrtve. Islamska država pod vplivom ZDA (nedolžne pa niso niti Kitajska, niti Rusija) mednje spušča ruske antone, jete in že dolgo prepovedane, 1.5 metra velike kastene bombe. Pri slednjih gre za drobne odpadne kose železa, podkurjene s smodnikom, ki razmesarijo vse, kar jim pride na pot v okviru 300 metrov. Razmere so grozne, najhujši napadi pa so običajno izvedeni v času setve.
Kljub temu da je prva stvar, ki jo od njih izveš to, da ti pokažejo skrivališča, kamor se je priporočljivo zateči v času obstreljevanja in čeprav morajo lokacijo svojih izobraževalnih ur (šole pod drevesnimi krošnjami) konstantno spreminjati in brisati sledove za seboj; ljudje ostajajo pozitivni. Plešejo, pojejo in se neprestano smejijo.
Ti ljudje si med seboj zaupajo in si pomagajo, povezuje pa jih neverjetna ljubezen in predanost do domovine. V zavesti gojijo ljudske običaje, rituale in vrednote. Svojih gora ne želijo zapustiti za nobeno ceno in čeprav nimajo enostavnega življenja, pred njim ne bežijo. Navezani so na svojo preteklost, na zgodbe svojih prednikov in imajo zelo močno identiteto, zato jim moramo pomagati, da imajo možnost ostati, kjer so - v svoji domovini.
So neverjetno pozitivnega značaja. Ob smrti bližnjega ne jočejo, ne tožijo in ne žalujejo, temveč verjamejo v ponovno rojstvo, v življenski ciklus, v to naravno nirvano. Tako si lažje razlagajo vsakdan. Zato se par, kot pravi, domov z odprave vrne povsem prerojen in z mnogo novimi izkušnjami. To je tudi eden izmed pomembnejših vzrokov njunih odprav. Poleg želje po preprečevanju vojn in nejasnosti njenih vzrokov, nedojemljive zmožnosti človeškega bitja takšne okrutnosti, sta Naklančana radovedna, kako Nube živijo. Ravno zaradi tega bi moralo človeštvo tega planeta sodelovati z roko v roki. Tomo - ki se je sam težko in šele po daljšem času odcepil od razvoja današnjega sveta in še vedno išče odgovor na svoje vprašanje - verjame, da svet stoji na mladih.
Po predavanju smo s simpatičnim parom opravili krajši intervju:
Pozdravljeni, vidim, da so potovanja vaša strast. Zanima nas, od kje navdušenje nad potovanjem po svetu? Je prisotno že od malih nog?
Da, že od nekdaj sem veliko raziskoval. Najprej domači vrt, potem sem ušel čez neko vaško ograjo, kasneje sem bil tepen, ker so me našli pred cerkvijo. Kot otroci smo vsi radovedni; to je naravno in mislim, da je to lastnost treba ohranjati, saj ti izkušnje predstavljajo smisel življenja.
Kje ste spoznali svojo ženo, kako je ona sprejela vašo dejavnost?
Spoznala sva se na Radiu Postojna, pred dobrima dvema letoma. Je novinarka in učiteljica ter je že prej rada raziskovala. Bila je tudi popotnica, kot jaz nekoč, tako, da se dobro ujameva. Vesel sem, ker mi stoji ob strani, me podpira, sodeluje z menoj in mi dela družbo na mojih odpravah.
Nekega dne sem jo odpeljal “na izlet” med Nube in si rekel, če ji bodo všeč oni, potem ji bom tudi jaz. Tam sva se poročila, obred pa je povezoval vaški šaman.
Kam ste bili namenjeni, ko ste prvič hoteli v ‘’svet’’? Kakšna so bila vaša pričakovanja?
Kot večina mladih, me je zanimalo prepovedano, torej sem odšel v Amsterdam. Tam je bil takrat ves svet; popotniki iz Avstralije, Amerike; droga, hašiš, trava; delali so čudne prakse - joga in tai-chi. To me je najprej “potegnilo”; eksotika, nenavadnost, extremi - to kar vam danes prikazujejo v cirkusih. Kasneje velike gore, džungle, puščave, skrajne temperature (izjemno nizke ali visoke), čedalje bolj me je začel zanimati človek. Kdo pravzaprav sem jaz? - odkril sem, da imam globine in višine (kar lahko čutiš pri Mozartu, Shakespearu); kako bi se dal razviti doma in kako raziskati to življenje, ki ti je dano in ga ne zavreči …
Mislim, da sem se spremenil in angažiral, ko sem videl prve mrliče po bombnem napadu v Nubskih gorah l.79; domačini so mi pokazali vas z več kot 400 trupli. Ko človek vidi takšen prizor v različnih barvah razpadanja, mu ni več do tega, da bi hodil na morje in poležaval na plaži. Takrat se človek spremeni.
Koliko časa trajajo vaše odprave?
Joj, vedno daljše so … Danes zjutraj sva z ženo izvedela, da se jutri že vračava in niti predstavljati si ne znam, koliko časa bo potovanje tokrat trajalo. Tokrat zna biti zelo resno.
Kako poteka vaš običajen dan med Nubami?
Najprej je na vrsti sprehod. Tam se zbudim v ‘’jaslih’’, kar tukaj vedno bolj izginja. Nabrati je potrebno dračje, da se zakuri ogenj in skuha zajtrk. Dan se pri njih ne začne kakor pri nas, ko se zbudiš in je ura toliko, da moraš že kam hiteti … Gredo se obiskat, preverijo, če je tisti, ki je bil včeraj bolan, že zdrav, če se je zbudil in če morda kdo drug potrebuje pomoč. Skratka; najprej na sprehod, potem pa pričnemo snemati (z dronom, za katerega je donirala naša šola), poskušamo dobiti zgodbe, zgodovino, izkušnje teh ljudi; lazimo naokoli, gledamo od kod bo kakšen “jet” priletel, prisluškujemo, če bo antonov (Rusija). Sprašujemo ljudi, kakšne so razmere v sosednji vasi, če so Mužihedini (teroristi) daleč, koliko oddaljeni so Džandžavidi - ti. janičarji, ki iztrebljajo ljudi. Popoldne, od 13.00, 13.30 pa do nekje 16-ih, se je težko gibati, ker temperatura zrase tudi do 50 stopinj Celzija - žena najbolj trpi, ker si želi biti aktivna, hoče izkoristiti svoj čas, iti med ljudi …
Ali vidva, prav tako kot Nube, jesta le enkrat na dan?
Midva običajno jeva dvakrat na dan, oni pa enkrat. Vedno nama dajo jesti; gost je božji sel in če jim hrane zmanjka, jo gredo iskat v sosednjo vas. Gost prinaša informacije - tam ni interneta, ni telefonov, ni časopisov; to je edini način da izvedo, kaj se v svetu dogaja. Sprejmeš nekoga, ki pride v tvojo vas in ga vprašaš, če je res, kar slišijo, da mi tukaj živimo samo še zato, kdo bo imel večji avto; če je res, da je toliko drog, da ljudje pijejo in umirajo zaradi raka. Velikokrat vidim, da imajo zmedene pojme o nas, dojemajo nas namreč kot kolonialno silo. Res je patološko, da prideš tja dol in rečeš: ”Kaj dela naša nafta pod tvojimi nogami?” - Ali ni to neumno, kapitalistično?! Kar se pa tiče hrane, če pojem pest ali dve arašidov, imam dovolj. Njihova hrana je energijsko tako polna, da je ne potrebuješ veliko. Tudi fižol - ni primerjave z našim - in med iz sezamovih semen in zmletih arašidov. Ko po nekaj časa spet jeva makarone Američanov, naju takoj začne napenjati in imava prebavne težave. Vsak je navajen na svoje, na tisto, kar mu je na razpolago v njegovem svetu.
Avtorji: Maja Toni, Iris Kreč
Fotograf: Maša Kotnik