Dijakinja 4.c razreda Ingrid Bartol je osvojila prvo mesto na literarnem natečaju Slovenske znanstvene fundacije, Instituta Jožef Stefan in časopisa Delo, ki je bil posvečen 180. letnici rojstva vrhunskega znanstvenika, fizika Jožefa Stefana.

Slovesna podelitev priznanj in nagrad je bila na Slovenskem festivalu znanosti Na krilih modrosti, 20. oktobra 2015 na Institutu Jožef Stefan.

Njen nagrajeni esej z naslovom Srečala sem Jožefa Stefana bo objavljen v časopisu Delo, priloga Znanost.

Dijakinji Ingrid Bartol in mentorici profesorici Anici Grilj čestitamo!

V nadaljevanju si lahko preberete njen nagrajeni esej.

---

Narod, ki nas je rodil, naj tudi čuti, da nas je rodil

Boltzmannov dnevnik,

Graz, 1905

 

»Gospod Štefan! Danes pa kar za menoj!« sem zaklical urno stopajoče po dvorišču Univerze, medtem ko je profesor, še obotavljajoče, ves utrujen in poten odpiral težka vrata iz dvorane in se oziral v svetel dan,ki mu je hladen veter že napovedoval zgodnje poletje. Pisalo se je leto 1880, leto, ko je na univerzi še vedno odmevalo Štefanovo eksperimentalno odkritje novega fizikalnega zakona o sevanju črnega telesa. Nikoli ne bi pomislil, da bom komaj štiri leta zatem, slednje vrhunsko delo kakorkoli dodelal ali celo izpeljal.

Končala se je zadnja ura predavanj in čas je bil, da po dolgem času zopet odideva na ustaljeni petkov popoldanski sprehod, ki je vedno znova, spontano vodil v neznano.

Še danes, desetletja po tistem majskem petku, se sprašujem, kaj je bilo to, kar se je dogajalo v meni in dajalo posebno avro na videz običajnemu dnevu. Čutil sem, kako me je pot vlekla stran od shojenih stezic in četudi sem imel namen profesorja peljati na nepoznan kraj, razgrinjajoč se nad dobravo, sva se po urah hoda znašla popolnoma drugje. Tako kot se sedaj, sem se takrat pričel spraševati, kaj neki je ta neznana mračna dežela, katere resničnost sicer ni logično dokazana, vendar pa tako očitna, da je spričo nje vse drugo izginjalo v nič. Pred nama je nenadoma stal le še s temo zastrt gozd, ki je gospoda Štefana sicer navdajal z nasmeškom, kot da je znova sklenil že sicer staro poznanstvo, v meni pa je tlela odkrita želja in zanimanje, da spoznam, kaj se pravzaprav odvija v skrivnostnem svetu možakarja ob meni.

»Tukaj sva«, je pripomnil po dolgem času molka. Šele tedaj sem spoznal, da se je najina pot šele pričela.

»Poslušaj me Ludwig Edward. Želim, da spoznaš več! Nasledil boš moje delo, zato ti hočem predati vsaj nekaj modrosti in izkušenj, da boš v življenju ravnal pravilno oziroma pravilneje kot sem morda jaz« je dejal, se mi ostro zazrl v oči in se rahlo hudomušno nasmehnil. Beseda pravilneje je iz ust najodličnejšega člana dunajskega vseučilišča zvenela več kot sarkastično, a kmalu sem spoznal, da tako kot za vsako, tudi za njegovo kariero, stojijo mnogotere preizkušnje in (ne)pravilne odločitve.

Naredila sva prvi korak v teman gozd in z vsakim naslednjim korakom se je pred mano vrstil nov in nov sloj nenavadnih podob, ki so bile medle kot pajčolani iluzij. Okolica se je zdela popolnoma neresnična in tuja, z vsakim korakom naju je potapljala globlje in globlje.

Od nekje sem zopet zaslišal profesorjev glas: »To je svet izgubljenega smrtnika, vrženega v deželo, v kateri si mora narodnost priboriti sam ali pa mu je usojena identiteta večnega hlapca. Četudi nerad priznam, so bili moji starši nepismeni in je bilo moje otroštvo gola revščina, a tega, da v sebi nosimo slovenski duh, nismo nikoli zatajili. To je vendar bila in je naša dolžnost! Pristen profesor uči svojega učenca tudi življenjskih podukov, zato bi si večno zameril, če jih nekaj ne prenesem tudi nate. Tudi moj veliki vzor, Karel Robida, je kljub času, ko smo bili in smo Slovenci še vedno kulturno utesnjeni, diskreditirani in depriviligirani, objavil prvo slovensko fizikalno knjigo. Naša vednost nekaj velja šele, ko jo prenesemo na druge in jo ovekovečimo.«

»A vendar, zakaj ste potem zapustili slovstveno delo? Govorite mi o narodnostni zavesti, a sami ste zapustili pota slovenskega Parnasa in se podali v kozmopolitsko znanost.«

Opazil sem, da se je gozd redčil, skozi vejevje je prodiralo vedno več in več zlatega sončnega prahu in zazrl sem se v neprodušne črne krošnje ter končno uvidel koščke prodirajočega bledega neba. Ali sva skozi gozd potovala neskončno hitro ali se je čas le navidezno ustavil, mi bo ostala večna enigma, vsekakor sva z vstopom v gozd, zapustila prostor poznanega.

Iz tišine se je zaslišal odgovor: »Vedno sem tehtal med pisanjem in profesuro, a še danes ne vem, če sem se odločil v skladu z vestjo. Umetnost bi me obdržala v ljubljeni Koroški, a moja naraščajoča raziskovalna strast je omogočala priložnosti zunaj ožje domovine.«

Razumel sem njegovo stisko, ki pa so jo poglabljale tudi njegove velike zahteve do samega sebe in tudi njegov solidaren, preprost in skromen značaj, ki smo ga njegovi učenci spoznavali že ob predavanjih. Čeprav je pisateljevanje opustil, je bil svojemu delu več kot predan in prepričan sem bil, česar nisem hotel glasno izreči, da bi lahko dosegel še več, če ga njegova močna zavest ne bi zavirala. Ni sprejemal vabil ali se udeleževal srečanj ter ni hotel potovati iz avstrijske domovine, a vseeno mu je uspelo znotraj nje, z garaštvom, zablesteti.

»Več kot ste, ne bi mogli doseči. Bili ste najmlajši redni profesor v celi Avstro-Ogrski, kljub temu da ste dvomili v svojo uspešnost. Zares velik vzor ste meni ter drugi akademski mladini in kot vem, ste se nekoč družili tudi s koroškimi študenti in tudi v teh krogih predavali. Vsekakor je bodočnost v naravoslovju svetlejša, kot so bili vaši poskusi pritegovanja Slovencev k poljudnoznanstvenem branju. Menite, da ste s tem, da ste odvrgli pisanje, odvrgli svoje poslanstvo?« sem dejal po krajšem premolku ter se začel ozirati v mimo bežeče krošnje, ki so se zdele vedno svetlejše in burnejše.

Še vedno sva hodila in profesor se ni niti za hip ustavil, le zazrl se je v daljavo in dejal: »Vse, kar čutim, je ljubezen in te mi nihče ne vzame. Vedno bom hrepenel po nečem višjem, četudi sem zdaj del sveta znanosti. Moj narod je moj zaklad, je del mene, del mojega duševnega življenja, ki ga prav tako kot znanosti nikdar nebom prenehal raziskovati. Pri nas, v jeziku, je še obilo dela, a se v to rodovitno polje na žalost zaženejo redki, a vendar, narod, ki nas je rodil, naj tudi čuti, da nas je rodil. Nemci imajo celotne biblioteke, napolnjene s knjigami o Goetheju, a mi ne pričakujemo niti enega dela o Prešernu. Tudi sam nisem bil kos vsemu- skrb za pridobitev stalnega mesta na fizikalnem inštitutu, raziskovalna dela, eksperimenti. Šele ko sem se ves posvetil delu, sem uspel, a poti nazaj ni več bilo.«

Njegove besede so lebdele v meni kot drobci zlate svetlobne zavese, ki je sedaj postajala zares zaslepljujoča .

Prekinil je rahlo napeto vzdušje in se vzvišeno nasmehnil ter pripomnil: »Kot mladenič sem se veliko bolj menil za kritike in zamere s strani ljubljanskih literarnih veljakov, predvsem Levstika. Nikoli ne bom pozabil trenutka, ko sem se dokončno odločil, da se poslovim od poezije. Ironično, a poslovil sem se prav s pesmijo, pod katero sem se podpisal z Jožef Alešev Spleteni, kar je pravzaprav stephanos v grščini.«

»Domiselna ideja za psevdonim, moram priznati « sem dejal, nato pa v hipu utihnil, kajti nedaleč pred nama sem uzrl izvor bleščečih žarkov, ki so več kot očitno naznanjali konec gozda - stražarja te, kot se je v naslednjem hipu izkazala, blagoslovljene cvetoče gorske pokrajine, obkrožene s dolinami. Slednje so se, kot midva, topile v zlati luči in se priklanjale lastni lepoti in veličini ter se na dnu topile v živahne potoke. Tudi profesorju so vztrepetale oči od same sladkosti in veselja, kajti na obzorju vrhov Alp je stalo obličje domovine. Če bi iskal besede, ki bi popisale videno, ne bi mogel najti lepših, kot so bile tiste, ki jih je v tistem trenutku iztisnil Štefan:

»Ve gore visoke, ve doline, 
k vam me želja z mirom bode gnala, 
k vam bo duša z mirom vzdihovala, 
kraji polni cvetja in miline.«

Ne dvomim v to, da stihi Štefanov zanosne besede še danes donijo po vseh alpskih dolinah ter se vraščajo v vesela in goreča srca slovenskih ljudi.

Moj pripis: Morda odmevajo v srcih tistih študentov in znanstvenikov, ki z dobrim znanjem, pridobljenim na v slovenskem gnezdu, širijo obzorja in uveljavljajo svoje talente na tujem tudi danes. Svet je postal majhen, a postaja s slovenskim znanjem štefanovsko velik, naš. Verjetno prav zaradi naše majhnosti odzvanja v umu in srcu - v znanosti in poeziji, kot nekoč.

 

Ingrid Bartol, dijakinja Gimnazije in srednje šole Rudolfa Maistra Kamnik