Izjave

Petra Kerčmar

Petra Kerčmar

voditeljica 24 ur

1.    Kateri so vaši najlepši spomini na Gimnazijo Kamnik?

Absolutno so to spomini na sošolce in izvrstno razredničarko ga. Poznanovič. Ne samo šolske obveznosti in dejavnosti, naš razred je imel tudi ob tem posebno gledališko skupino, s katero smo potovali po Sloveniji in doživeli marsikaj. Včasih ni bilo lahko, matematika denimo, nam je mnogim delala težave, pa vendarle smo splavali, prav tako fizika in kemija, ampak navsezadnje ključno v razredu je bilo to, da smo držali skupaj: v dobrem in slabem, bili smo povezani, na nek način smo bili, kot so nam rekli “boemski” razred in to morda celo drži glede na to, kaj počnemo danes. Ne bom pozabila niti posedanja na hodnikih, ko nihče ni vedel, kaj nas čaka čez nekaj minut v razredu, pa “babjega čvekanja in opravljanja”. Ja, vse to in še kaj. Pa končni izleti in maturantski izlet v Španijo. Bili smo izvrsten razred, tudi danes, toliko in toliko let kasneje, na obletnici, če sem iskrena: kot da se ni nič spremenilo. Res!

 

2.    Kaj je največja dodana vrednost, ki ste jo pridobili na tej gimnaziji?

To so pravzaprav leta, ko se iščeš, ko ne veš natančno, kaj bi rad, in Gimnazija ti lahko da ta vpogled vase, da morda spoznaš, kaj te v resnici zanima v življenju in kako boš nadaljeval študijsko pot. Usmeri te v to, kar želiš, da ti vsa znanja, ki jih potrebuješ, pa ne glede na to, na katero fakulteto se vpišeš. To je spekter znanj, za katere se dijakom danes morda zdi: pa kaj nam je tega treba, saj tega pa vendarle v življenju ne bomo potrebovali. Ampak na koncu, nekaj let kasneje, šele spoznaš in povežeš nekaj, kar si se učil in naučil pred leti. Še bolj pomembno kot to pa je, da vsa ta znanja, ki jih pridobiš, da jih povežeš in razumeš. Morda naš šolski sistem premalo gradi na tem, da razumemo, da se naučimo razmišljati, da imamo svoje stališče, za katerega pa moraš veliko vedeti. In kamniška Gimnazija je šla v tej smeri.

 

3.    Kaj priporočate mladim, ki razmišljajo iti ali ne iti “na Kamnik”?

Naj nikar ne razmišljajo preveč in se vpišejo. Če bi se sama vnovič kot 14 letnica odločala, kam bi se vpisala, je odgovor na dlani: v Kamnik. Moja izkušnja je bila izjemna, profesorji odlični, prav tako sošolke in sošolci. Žal mi je samo, da nisem pisala dnevnika. Danes bi ga bilo zelo zanimivo prebirat. Pa srečno vsem.

 

mag. Matej Tonin

mag. Matej Tonin

poslanec

1. Kateri so vaši najlepši spomini na Gimnazijo Kamnik?

Tako kot vsakemu gimnazijcu, so se tudi meni najbolj vtisnili v spomin dogodki in zapleti na šolskih hodnikih in izletih. Svojevrstno doživetje so bile, zaradi profesorice Hladnikove in profesorja Jakliča, tudi ure filozofije in fizike.

 

2. Kaj je največja dodana vrednost, ki ste jo pridobili na tej gimnaziji?

Znanje in zanimive življenjske izkušnje.

 

3. Kaj priporočate mladim, ki razmišljajo iti ali ne iti “na Kamnik”?

Pojdite, ne bom vam žal. Bližina in kvaliteta sta bila dva glavna razloga, zakaj sem se odločil za gimnazijo Kamnik.

 

Donald Rose

Donald Rose

kreativni direktor produkcije (PRO PLUS, Družba za televizijo in nove medije)
“Ta šola mi je dala najboljše prijatelje in najbolj divja leta! Profesorji pa svobodo, da sem lahko bil to kar sem.”

 

mag. Julijana Bizjak Mlakar

mag. Julijana Bizjak Mlakar

ministrica za kulturo

1. Kateri so vaši najlepši spomini na Gimnazijo Kamnik?

Z Gimnazijo Rudolfa Maistra sem  tesno povezana kot Kamničanka, nekdanja dijakinja, profesorica na tej šoli in tudi pomočnica ravnateljice. Z gimnazijo sem imela stike tudi v vlogi matere dijaka, državnozborske poslanke, kamniške podžupanje in jih imam tudi sedaj, kot ministrica za kulturo. Zato se lahko pohvalim s številnimi lepimi spomini nanjo. Iz gimnazijskih časov imam prijazne spomine na številne prijateljske vezi, ki nekatere še vedno trajajo. Prijetni so spomini na zanimive učne ure, obiske gledaliških predstav in drugih kulturnih dogodkov, na plese in na izlete. Posebej lep je spomin na maturantski izlet po Jugoslaviji. Dijaki smo bili tedaj ponosni na svojo slovensko identiteto, na domovino, na svojo kulturno dediščino in hkrati odprti za tujo kulturo. Te vrednote so nam vzgajali v družinah in v šoli. Prijeten mi je tudi spomin na tedanje  profesorje.

Že pri 23. letih sem pričela poučevati matematiko na Gimnaziji Rudolfa Maistra. Za poglobitev matematičnih znanj sem uspela navdušiti precej dijakov, kar se je odrazilo v mnogih republiških in državnih priznanjih z matematičnih tekmovanj, ki so jih moji učenci prinesli gimnaziji. Ponosna in vesela sem, ker je večina mojih dijakov uspela v življenju. Med njimi so zdravniki, inženirji, profesorji, doktorji in magistri znanosti, uspešni obrtniki ipd. Kar nekaj jih je učiteljev, ki prenašajo znanje na mlajše generacije.

 

2. Kaj je največja dodana vrednost, ki ste jo pridobili na tej gimnaziji?

To so bili časi, ko smo lahko mladi sanjarili o lepši prihodnosti, saj je bilo življenje vsako leto boljše. Poleg pridobivanja znanja smo razvijali prijateljske odnose, se ukvarjali s športom, kulturo in gojili ljubezen do slovenskega jezika ter umetnosti. Spomnim se, da sem pogosto po pouku pomagala sošolcem pri učenju fizike, biologije, matematike, zgodovine ipd. V tedanjem prijaznem okolju je bilo verjetno laže razvijati vrednote solidarnosti, etike, strpnosti do drugačnega in humanosti do sočloveka. Precej tega vzdušja je gimnazija uspela ohraniti zahvaljujoč dobremu pedagoškemu kadru.

 

3. Kaj priporočate mladim, ki razmišljajo iti ali ne iti “na Kamnik”?

Spremljam delo in razvoj kamniške gimnazije. Dijaki, ki se bodo odločili zanjo, bodo lahko razvili svoje talente in ustvarjalnost, ki jim bodo v veliko pomoč pri prihodnjih življenjskih izzivih.

 

Bojan Traven

Bojan Traven

odgovorni urednik in raziskovalni novinar

1.  Kateri so vaši najlepši spomini na Gimnazijo Kamnik?

Spomine še kar ustvarjamo, saj smo z večino sošolcev še vedno v rednih stikih, si pomagamo in se kdaj pa kdaj podružimo. To pomeni, da smo preživeli intenzivna 4 leta odraščanja, se ob tem v šoli počutili dobro, kar nas je zaznamovalo za vse življenje.

 

2. Kaj je največja dodana vrednost, ki ste jo pridobili na tej gimnaziji?

Ostri, a pošteni profesorji, ki so razumeli, da ni vse v ocenah, temveč so nas skušali vzgojiti v avtonomne in razmišljujoče posameznike.

 

3. Kaj priporočate mladim, ki razmišljajo iti ali ne iti “na Kamnik”?

Ne samo da je Kamnik lepo mesto, kjer se ne izgubiš, ampak se vanj lahko skriješ, ampak je tudi šola neločljiv del mesta. In to daje kamniški gimnaziji neprecenljivo dodano vrednost v primerjavi z drugimi šolami. Enostavno, lepo je biti v Kamniku 4 leta.

Stanislav Zore

Stanislav Zore

nadškof

1.    Kateri so vaši najlepši spomini na Gimnazijo Kamnik?

Gimnazija Rudolfa Maistra je bila v naših letih prijazna. Bila je dovolj majhna, da smo se med seboj vsi poznali. Ta medsebojna bližina nam je pomagala, da smo med seboj mogli oblikovati odnose, ki so bili nekaj več kot samo odnosi sošolcev med seboj. Posebno se spomnim, kako smo skrbeli za medsebojno solidarnost. Drug drugemu smo priskočili na pomoč, če je bila pomoč kdaj komu potrebna. Tudi odnosi s profesorji so bili lepi. Profesorje smo resnično spoštovali. Spodbudno je bilo tudi to, da so se profesorji spoštovali tudi med seboj, kar nam je pomagalo oblikovati zdrav odnos kritičnosti in obenem spoštovanja do vsakega človeka.

 

2.    Kaj je največja dodana vrednost, ki ste jo pridobili na tej gimnaziji?

Zase lahko rečem, da sem v gimnazijskih letih dosegel potrebno znanje in zrelost za maturo, ki mi je odprla možnost visokošolskega študija. Istočasno se je v meni tudi oblikovalo in utrjevalo spoznanje, da sem poklican v duhovništvo. Lepo je bilo v sošolcih in profesorjih imeti dovolj izziva, da sem moral ob njih preverjati svojo pot, svojo odločitev, po drugi strani pa tudi dovolj spoštovanja, da z njihove strani nisem nikoli doživel nobenega nasprotovanja. Mislim, da nas je ravno to povezalo tako močno, da se nas večina še vedno vsako leto dobiva, da obnovimo spomine in med seboj podelimo sedanjost.

 

3.    Kaj priporočate mladim, ki razmišljajo iti ali ne iti “na Kamnik”?

Vem, da se je v desetletjih od moje mature v Kamniku marsikaj spremenilo. Srednješolski center Rudolfa Maistra se je preselil v nove prostore, ki so prilagojeni današnjim standardom učnega procesa. Po drugi strani pa je sam Kamnik kot mesto vredno, da ga človek pobliže spozna. Preplet starodavnega in sodobnega mladega človeka spodbuja k zavedanju, da se naša zgodovina ne začenja včeraj, po drugi strani pa vabi, da ne ostaja v preteklosti, ampak dediščino dograjuje in oblikuje prihodnost. Obenem pa je mesto dovolj prijazno, da človeku lahko zelo hitro postane domače.

 

© 2018 Gimnazija in srednja šola Rudolfa Maistra.